Vsak začetek prvega dne fashion week-a je kot nekakšen prvi dan šole, pravzaprav. Dan poln pričekovanj, nad katerim prevladujejo občutki evforije, ki jih poskušamo neopazno prikriti ter ohraniti svoj kul. Kot dan, ko se po dolgih počitnicah ponovno na šolskih hodnikih zagledamo s svojo šolsko elito, medtem ko nas krasijo outfiti, ki kar sami kričijo po pozornosti in izstopanju. In tam so tista še posebaj kul deklet in fantje, ki si jih vsi želimo spoznati ter nekako nevsiljivo smukniti v njihovo družbo. Seveda, se ne gre za šolo in na srečo še manj za šolski hodnik temveč za zdaj že dobro znano lokacijo Kino Šiška, ter naša popularna dekleta in fantje, ki so naši estradniki, modni oblikovalci ter drugi pomembneži ter občudovanja vredni ljudje iz sveta mode.



Ko se po kozarčku muškatne penine - Jeruzalemski ormož, ki jo odlikuje harmoničen preplet sadnega in polnega okus, ki nas očara s svojo lahkotnostjo in svežino prvi vtisi ter evforija nekoliko poležejo nastopi čas, ko se ugasnejo luči ter se začne odštevanje. Odštevanje do uradnega začetka Philips Fashion Week-a, ki prestolnico za nadaljne tri dni spremeni v pravo modno pravljico, ki jo začne Almira Sadar s svojo srajčno obleko, bombažnimi tkaninami, pleteninami in ročno kvačkanimi oblačili. Njene silhuete sledijo ženskemu telesu, pri ozkih kirilih jo poudarja, pri oblačilih z naborki pa telo pod njimi izginja. In ko smo že omamljeni od vsega lepega in ko že začenjamo izgubljati tla pod nogami, za kar so krive izključno nekatere breath-taking kolekcije, nas iz transa prebudijo živahne, kričeče barve s katerimi nas tokrat presenetijo Niti Niti, ki so se zgledovali po Andy Warholu in njegovi paleti barv in so izdelke množične produkcije neprisiljeno prepletli z unikatnostjo lastnih ročno pletenih izdelkov, ki kar kričiji "buy me, you know you want me!" Na srečo prikriti glasovi izginejo, ko se na modni pisti pojavi minimalistična kolekcija Marte Vodeb, ki je zasnovana na svili, volni in čipkah ter različnimi detajli, ki bolj kot funkcionalno delujejo okrasno. In če naj bi kolekcija še kako zajemala sodobno žensko sama lahko večino njene kolekcije vidim le na kakšnih narodnih nošah, zaradi česar se je pri njej moja denarnica potuhnila nazaj v žep. Na plano je šele pokukala, ko je nekoliko staromodne za moje pojme obleke zasenčila bela obleka z božanskim nekoliko daljšim belim rekeljcem, ki pa je priznam bila daleč od staromodnega. Po manjšem razočaranju, ki je nastopilo še nekajkrat po Marti Vodeb so oči bile toliko bolj vesele kolekcije Ivana Rocco, ki je svojo inspiracijo najdel v Havajih in čigar kolekcija mogoče deluje nekoliko bolj hipster vedar totalno fab! Modno pravljico je tretji dan tako zaključil Peter Movrin, pri katerem sem za sekundo ali dve pomislila, da sem se po nekakšen neverjeten čudežu znajdla na modni reviji Alexandra McQueen-a, saj so kosi še kako spominjali na njegovo kolekcijo za pomlad/poletje 2013.

Žal se na reviji Alexandra McQueena nisem znajdla, je pa zato Peter Movrin poskrbel za konec, vreden hvale epskih razsežnosti. Biti del takšnega dogodka ni nepozabno ter neopisljivo le zaradi kolekcij, ki jih lahko prvi vidiš, temveč tudi zaradi novih spoznanstev, ki jih navežeš ali pa se samo nekoliko bolj povežeš z ljudmi, ki si jih že imel možnost spoznati. Sicer o organizacij fashion week-a ne vem ravno veliko vendar mislim da so se tokrat organizatorji še posebaj potrudili, da je vse teklo tako kot je treba in da ni prihajalo do večjih zmešnjav pred, med te po revijami. In tega ne pravim samo zato, ker so nas drugi dan pocrkljali z okusnimi torticami ter gin tonici.
Čeprav naj bi fashion week trajal en teden, kar že samo ime pove, pri nas pa na žalost traja le tri kratke dneve so mi dali trije dnevi toliko spominov, novih izkušenj, spoznanstev ter za seboj pustili obilo vtisov, ki bodo definitivno trajali vse do naslednjega fashion weeka, ki ga že nestrpno pričekujem.